30.08.2017 Zaključek prvega dela projekta »Moja življenjska zgodba«
S predstavitvijo petih avtobiografskih zgodb, zapisanih v obliki knjig in z zahvalo sodelujočim prostovoljcem smo na družabnem srečanju, 30.8.2017 zaključili prvi del projekta »Moja življenjska zgodba«.
Spomladi 2017 smo zamisel o projektu s pomočjo katerega, bi stanovalci svoje spomine o pomembnih dogodkih iz življenja, shranili v svoji življenjski zgodbi predstavili na družabnih skupinah. K sodelovanju so bili vabljeni tudi sorodniki in prostovoljci. Zamisel smo želeli približati predvsem stanovalcem, ki nimajo večjih težav z kognitivnim upadom oziroma so še na zgodnji stopnji obolenja z demenco. S sodelovanjem pri projektu » Moja življenjska zgodba« bi stanovalci sami, dokler še zmorejo, oblikovali svoje biografske podatke - življenjske spomine v obliki knjige. Seznanili smo jih, da v tako knjigo lahko vključijo veliko različnih elementov: fotografije, biografijo, osebne zbirke, dokumenti, zapiski, razglednice, časopisni izrezki, potovalni načrti, turistične karte, vozovnice, vstopnice… Zbiranje biografskih podatkov pa vsebinsko zajema posamezna življenjska obdobja, kot so otroštvo, mladost, odraslo dobo in posebne prelomnice v življenju posameznika.
Življenjska knjiga je pripomoček za spominjanje. V njej so besede in podobe o pomembnih dogodkih iz življenja , od rojstva do sedanjosti. Listanje knjige osveži ključne dogodke iz življenja posameznika, to pa spodbuja samozavest in pomaga ljudem da so bolj sproščeni kadar gre zanje in za njihove spomine. Življenjska knjiga daje tudi osebi z demenco možnost, da spregovori o sebi in svojem življenju. Služi kot pripomoček za komunikacijo in pogovor o preteklosti.
Poznana dejstva iz biografije, predvsem stanovalčevih lepih spominov (hrana v otroštvu, kaj so radi počeli, prva ljubezen, poroka itd, ) bomo morda kasneje, ko se ne bodo zmogli več samostojno izražati, lahko vključili v vsakodnevno obravnavo in proces zdravstvene nege. – Npr., če vemo kaj je stanovalec v mladosti rad počel in ga med negovanjem sprašujemo o tem se bo ob tem sprostil. Če nam uspe načrtno usmeriti dražljaje na pozitivne spomine se nam bo lažje zaupal in se počutil varnega in sprejetega. Z poznavanje hobijev, razvad in navad, ki jih je stanovalec izvajal pred prihodom v dom, lahko organiziramo aktivnosti, ki pripomorejo k preusmeritvi misli, stanovalca lažje zaposlimo in mu s tem damo občutek koristnosti in vrednosti.
Pri izdelovanju knjige so stanovalke urile tako kognitivne, psihosocialne, kot tudi motorične spretnosti in se ob pomoči in podpori zaposlenih, prostovoljcev in svojcev tudi umetniško izražale.
Spomine so pomagale oblikovati prostovoljki Veronika Rajser, ki je s svojo ustvarjalnostjo umetniško dekorirala slike in besedila in Ela Prošt, ki je eno izmed življenjskih zgodb v celoti ročno zapisala po pripovedovanju stanovalke. Dobivali smo se enkrat tedensko v delavnici delovne terapije in kar veliko srečanj je bilo potrebno, da so sedaj pred nami izdelki, na katere smo vsi udeleženci projekta ponosni.
Z besedami, fotografijami in različnimi drugimi elementi iz osebnih zbirk spominov, smo ustvarili pripomoček, s pomočjo katerega bodo sedaj lažje spregovorile o sebi in svojem življenju in vsem, s katerimi jo bodo prelistale, ponudile možnost, da jih bolje spoznajo.
V oktobru bomo projekt nadaljevali, ker želimo, da bi z avtobiografskimi zapisi sodelovalo čim več stanovalcev. Življenjske zgodbe bomo na podlagi vprašalnika izdelovali v okviru družabnih skupin na oddelkih.
Milica Medved, dipl. delovna terapevtka
